Senožetne planine v Občini Bohinj
Senožetne planine so večja območja, ki imajo dvojno funkcijo — senožeti (rovta) in planine. Na senožetnih planinah so včasih obdelovali tudi njive (žita, ječmen, krompir). Na senožetnih planinah pasejo zgodaj poleti (ali pa sploh ne) in pozno jeseni. Za senožetne planine je značilno, da so hlevi navadno ločeni od stanu in običajno tudi do 3-6 (11,5 %) krat večji od stanu. Senožetne planine imajo del zasebnih in del skupnih zemljišč. Na Zajamnikih je npr. hlev postavljen deloma na skupnem pašniku, deloma na zasebni planin zemlji, stan pa je praviloma na skupnih površinah. Skupne površine na senožetnih planinah upravljajo AS, zasebne pa vsak posamezen lastnik zemljišča. Jeseni se na 340 objektov senožetnih planinah živina pase "počez". Tipologija objektov na senožetnih planinah je podobna kot na senožetih.
Občini Bohinj so evidentirane naslednje senožetne planine: Uskovnica, Praprotnica, Zajamniki, Konjska dolina, Jelje in Goreljek.
Na vseh evidentiranih senožetnih planinah se danes še vedno pase in kosi.. Uskovnica je zaradi svoje velikosti, števila objektov, mešanega lastništva in dostopnosti najbolj kompleksna senožetna planina.
S Praprotnico tvori skupno pašno območje. Na Uskovnici obstaja zasebna sirarna Jerom. Skupna sirarna na Uskovnici je v lasti zadruge in ne deluje že od 70. let.
Ker so senožetne planine že nekaj desetletij relativno lahko dostopne, se je z zmanjševanjem kmetijske rabe hkrati povečevala počitniška. V preteklosti je bilo nekaj počitniških objektov na teh območjih zgrajenih na legalen način, pogosto pa je bila tudi nelegalno spremenjena namembnost pomožnim kmetijskim objektom -tako stanovom kot hlevom - v počitniško.
Problematika in razvojne težnje senožetnih planin:
Spremembe namembnosti kmetijskih objektov za turizem: Vse senožetne planine so v tretjem varstvenem območju TNP, zato je pritisk na nenamensko nekmetijsko rabo objektov na teh planinah največji.
Zgodovina agrarnih skupnosti v Bohinju
Srednja vas v Bohinju, ki se nahaja v Sloveniji, ima bogato zgodovino agrarnih skupnosti, ki sega nazaj več stoletij. Bohinj je bil tradicionalno območje, kjer je kmetijstvo igralo pomembno vlogo v gospodarstvu, zato so bile agrarne skupnosti ključni del lokalne družbene strukture. Tukaj je nekaj ključnih točk v zgodovini agrarnih skupnosti v Srednji vasi v Bohinju:
Feudalizem: V srednjem veku je bila Srednja vas del fevdalnega sistema, kjer so bili kmetje povezani s plemiškimi gospodi. Kmetje so obdelovali zemljo svojih gospodarjev in v zameno za to nudili del svojih pridelkov ali storitev.
Občestvena organizacija: Kot mnoga druga podeželska območja v Evropi je tudi Bohinj imel tradicijo občestvene organizacije, kjer so se kmetje združevali v skupnosti, imenovane občine ali vaške skupnosti. Skupaj so upravljali zemljo, ki je bila v skupni lasti, in sprejemali skupne odločitve.
Zakon o delitvi: V 19. stoletju so bile agrarne skupnosti v Bohinju in drugod po Evropi pogosto tarča reform, kot je bil zakon o delitvi. Ta zakon je omogočil delitev skupnih zemljišč med posamezne kmete, kar je privedlo do razdrobljenosti zemljišč in postopnega izginjanja tradicionalnih občin.
Sovjetski model: Med obdobjem socializma v bivši Jugoslaviji so bile uvedene kolektivne kmetije, ki so bile podobne sovjetskim kolhozom. To je privedlo do centralizacije kmetijske proizvodnje in opustitve nekaterih tradicionalnih praks skupne lastnine.
Tranzicija v sodobnost: Po razpadu Jugoslavije in osamosvojitvi Slovenije leta 1991 se je kmetijski sektor v Bohinju, tako kot drugod po državi, soočil s spremembami. Nekateri kmetje so ostali samostojni in nadaljevali s tradicionalnimi praksami, medtem ko so se drugi pridružili kmetijskim zadrugam ali drugim oblikam sodelovanja.
Danes se tradicionalne agrarne skupnosti v Srednji vasi v Bohinju srečujejo z izzivi sodobnega sveta, kot so spremembe v kmetijski politiki, urbanizacija in globalizacija. Kljub temu pa se ohranja nekaj tradicionalnih praks in skupnosti še vedno sodelujejo pri upravljanju skupnih virov, kot so pašniki in gozdovi.